V znanosti je dolgo veljalo prepričanje, da so živi možgani tisti, ki
ustvarjajo zavest na podoben način, kot jetra izločajo žolč. Zavest naj bi bila
torej posledica biokemijskih in električnih procesov v možganih. Danes je v
naprednejših znanstvenih krogih to mnenje preseženo. Raziskave obsmrtnih
doživetij pri kardioloških bolniki so namreč pokazale, da zavest obstaja tudi
takrat, ko ni nobene možganske aktivnosti več – ko je EEG ravna črta. Ko
ugasnejo možgani, bi morala ugasniti tudi zavest. Pa ni tako. V času klinične
smrti so se ljudje zavedali dogajanja v bolniški sobi, znali so opisati potek
operacije ali oživljanja. Obstaja torej nekaj, kar opazuje, se zaveda in pomni
tudi takrat, ko možgani ne delujejo. Sklep, ki so ga potegnili iz teh raziskav,
je bil, da zavest očitno ni tako odvisna od možganov, kot smo mislili doslej.
Možgani so samo orodje, s pomočjo katerega se zavest izraža na fizični ravni.
Sama narava zavesti pa ostaja skrivnost.
Novo polje možnosti za raziskovanje, kaj je življenje in kaj je zavest, se
je odprlo na področju nevrobiologije in genetike. A odkritje genoma, v katerega
je bilo položeno toliko upov, je razočaralo. Namesto pričakovanih več sto tisoč
so našli le 25.000 genov. Vodna bolha ima več genov kot človek in človek je v
99,5 % genetsko enak opicam. Genom torej ne more razložiti razlike v zavesti
med vodno bolho in človekom. Ne more pojasniti, zakaj je vpliv človeka in
njegove ustvarjalnosti na svet tako velik ter od kod razvoj kulture in
umetnosti, tako obsežnejši kot pri opicah.
Če v genih ni zapisana skrivnost naše zavesti, če ne zmorejo pojasniti
bogastva človekovih psiholoških stanj in kulture, pa bodo morda dali odgovor
vsaj na to, kako se zgradi telo in kako se oblikujejo možgani. Žal tudi tega v
genomu ni. Geni so samo zbir informacij – matrica za izgradnjo beljakovin. Geni
pripravljajo gradbeni material, v njih pa žal ni načrta za izgradnjo telesa.
Tako še vedno ne vemo, kako celice v zarodku, ki so genetsko vse enake, vedo, v
kateri organ naj se razvijejo; naj postanejo celica v jetrih, možganih ali
koži.
Kaj je tisto, kar aktivira gene v posamezni celici? Doslej so menili, da to
počnejo beljakovine. A beljakovine kot biokemijski aktivatorji so veliko
prepočasni, da bi omogočali sinhrono delovanje tolikšnega števila procesov in
kemijskih reakcij, ki so za nas življenjskega pomena. To preprosto ni mogoče.
Genom si lahko predstavljamo kot velikanske orgle. Toda te orgle ne igrajo
same. Geni sami ne naredijo ničesar. Nekdo drug je, ki igra na te orgle. Kdo je
dirigent naše glasbe življenja? Kdo je torej arhitekt naših teles in možganov?
Kdo je tisti jaz, ki biva v tem telesu, uporablja njegove možgane, se zaveda
sebe in svojega delovanja ter sooblikuje svet okrog sebe?
Večna modrost vzhoda in zahodna ezoterika pravita, da je narava zavesti
svetloba. Zanimiva je vzporednica z dokumentiranimi obsmrtnimi doživetji. Ko
človek preide v izventelesno stanje in potuje skozi predor, ga na drugi strani
čaka svetloba; v tej svetlobi nekateri prepoznajo sebe. Večna modrosti torej
pravi: Jaz sem svetloba; zavest je svetloba; jaz sem zavest. Pri tem je zanimivo, da je svetloba fizikalno gledano hkrati delec in
valovanje. Je nekaj konkretnega – fizičnega in nekaj nefizičnega –
vibracijskega. Človek kot fizično bitje je v nekem smislu materializirana
svetloba in kot duhovno bitje je tudi transcendentna svetloba. Jaz pa je središče samozavedanja in odločanja. Vanj se stekajo vse informacije,
iz njega izhajajo pobude za delovanje.
FUNKCIJE ZAVESTI
Zavest ima več funkcij, je:
receptor – sprejema vtise iz okolja
aktivator – daje pobudo za delovanja
transformator – česar se dotakne, spremeni
generator – lovi nove ideje
atraktor – povezuje, drži skupaj.
V zavest vstopa tisto, na kar smo pozorni. Pozornost usmerja luč zavesti.
Pomembno je, da lahko izbiramo, na kaj smo pozorni. Če smo pozorni na lepe in
dobre stvari, bo lepo in dobro vstopalo v nas ter se skozi nas širilo tudi
navzven. In obratno. Če se polnimo s slabimi informacijam, tudi naše delovanje
ne bo moglo biti pozitivno.
Kvaliteta zavesti je odvisna od možganov, njihove biokemije in električne
koherence. Vemo, da različni hormoni močno vplivajo na naše razpoloženje.
Pomanjkanje serotonina in preobilica estrogena je recept za depresijo,
pomanjkanje melatonina pa za nespečnost. Ko z zdravili spremenimo hormonsko
sliko, se dejansko spremeni tudi naše doživljanje sebe in življenja. Enako
velja za možganske valove.
Dejavnost možganov lahko spremljamo z merjenjem njihovega elektromagnetnega
valovanja z EEG-jem (elektroencefalografom). Ko smo aktivni ali napeti, je
frekvenca elektromagnetnega nihanja večja in valovi so krajši. Ko počivamo in
smo umirjeni, se valovanje upočasni (valovi se podaljšajo in njihova frekvenca
je manjša). Stanje možganov lahko primerjamo z valovanjem morja. Ko smo napeti,
so valovi visoki, veliki in hitri. Ko smo sproščeni, so nizki, počasni in
razpotegnjeni.
Različna stanja zavesti se kažejo v različnih možganskih valovih:
Valovi beta (13 herzov in več)
Značilni so za stanje velike budnosti in povečane pozornosti: stres, strah,
vznemirjenost.
Valovi alfa (8–12 herzov)
Značilni so za stanje lahne sproščenosti, ko se počutimo varne. Takrat se
dobro učimo.
Valovi theta (4–7 herzov)
Značilni so za stanje globoke sproščenosti, plitvo spanje ali polsen.
Možgani še vedno sprejemajo vtise iz okolja in si jih celo zelo dobro
zapomnijo. To je stanje, ki ga dosežemo z meditacijo ali z osredotočanjem pozornosti.
V tem stanju je povečana tudi dejavnost imunskega sistema.
Valovi delta (1–3 herzov)
Značilni so za trden spanec, globok počitek in globoko meditacijo. Vtisov iz
okolja običajno ne zaznavamo. Tako stanje je zelo zdravilno in regenerativno. Z meditacijo torej lahko spravimo svoje možgane in telo v zelo zdravilno
stanje.
Zavest ima moč transformacije, saj lahko spreminja naše možganske valove.
Možganski valovi potem vplivajo na biokemijo možganov: nižja je frekvenca, več
melatonina se izloča in več melatonina se lahko spremeni v serotonin – hormon
sreče. Raziskave so pokazale, da imajo tisti, ki redno meditirajo, v krvi
bistveno več melatonina. Zavedanje deluje zelo dobrodejno na telesno in
psihološko stanje človeka.
Zavest pa ni odvisna le od možganskih valov, temveč tudi od povezanosti leve
in desne polovice možganov. Bolj so možganski valovi koherentni, bolj smo
povezani z univerzalnim poljem zavesti. Zavest je po naravi koherentna. Bolj so
naši možganski valovi koherentni, več je zavedanja. Z možgansko koherenco lahko dvignemo zavedanje na višjo in bolj celostno
raven, ki ji pravimo intuicija. Intuitivna zavest je višja oktava izražanja
razumske in čustvene inteligence, ki je celostna. Tam si razum in srce ne
nasprotujeta. Intuitivna zavest deluje v polju, kjer je vse povezano z vsem.
Obstaja preprosta vaja, s katero povečamo koherenco obeh možganskih polovic.
To bo zahtevalo, da uporabimo aktivacijsko funkcijo zavesti.
Minuta za dvig intelekutalnih sposobnosti in zavedanja:
prekrižamo roki pred glavo in masiramo lok obrvi 20 sekund,
s prekrižanimi rokami masiramo ušesa 20 sekund,
položimo mezinca nad in pod ustnicami in masiramo 10 sekund,
zamenjamo položaj mezincev in masiramo še 10 sekund.
Transformacijsko moč zavesti lahko izkusimo sami v meditaciji, poznajo pa jo
tudi znanstveniki. Gre za dejstvo, da zavest opazovalca vpliva na opazovano.
Česarkoli se zavest dotakne, se spremeni. Ko delamo eksperimente, zavest
opazovalca vpliva na rezultat. Še posebej na kvantni ravni. Iz tega bi lahko
sklepali, da je zavest neke vrste kvantni pojav.
Kvantni fiziki se ukvarjajo z raziskovanjem najbolj osnovnih delcev, ki so
gradniki atomov in elektronov – s kvantnimi delci. Ti delci imajo podobno kot
svetloba, dvojno naravo – so hkrati delci in valovanje. Ko so v kvantnem
stanju, so kot valovanje in so lahko na več mestih v prostoru hkrati. Dokler
takega delca ne opazujemo, je hkrati lahko v različnih stanjih (pozicija,
hitrost). Čim ga opazujemo, ga vidimo samo v enem od teh stanj (pozicija,
hitrost). Ko so delci v kvantnem stanju, jih lahko opišemo z valovno funkcijo.
Kolaps valovne funkcije pa pomeni prehod iz kvantnega v običajno stanje.
Če je kvantno stanje potencialno zavedanje, potem je kolaps valovne funkcije
aktualno zavedanje. Po nekaterih teorijah, ki
za razlago delovanja možganov uporabljajo kvantno teorijo, se s frekvenco 40
herzov dogaja kolaps valovne funkcije v možganih. V eni sekundi imamo torej 40
trenutkov zavedanja. Treniran meditant se zaveda s frekvenco 80 herzov,
netreniran meditant pa s frekvenco 40. Z meditacijo torej zavedanje raste.
Zavest je potemtakem sekvenca diskretnih trenutkov in jaz je nenehen proces
postajanja. Večna modrost govori o dveh jazih. Višji jaz je nenehno v kvantnem
stanju enosti in vseprisotnosti v polju čiste zavesti, nižji jaz pa je v
nenehnem procesu postajanja. In filozofija budizma gradi svoj nauk prav na tem
procesu. Osrednjo vlogo daje zavesti tukaj in zdaj, ki se lahko osvobodi
zunanjih pogojenosti in relativnosti ter se postopoma integrira s tistim, kar v
svojem bistvu je: razsvetljena, vseprisotna zavest.
Tisto, kar v resnici spreminja naše življenje, so drobni trenutki zavedanja,
ko se uglasimo s poljem enosti. To so trenutki, ko smo resnično prisotni, ko
nismo posrkani v dogajanje, temveč postanemo njegov opazovalec. Ko resnično
vidimo cvet, ki se neslišno odpira, ko vidimo človeka, takega kot je, ko se iz
notranje praznine rodi ideja. Takrat smo v stiku s poljem vseh možnosti. Iz
polja številnih možnosti se manifestira ena realnost in naša zavest je tista,
ki usmerja tok dogodkov. Človekove odločitve krojijo tok zgodovine. Premalo se
zavedamo te moči in premalo uporabljamo zavest, da bi spreminjali svet v smislu
dobrega in plemenitega.
Vstop v polje univerzalne zavesti omogoča koherenca možganskih valov – to
stanje koherence večna modrost imenuje sattva. Gre za stanje, ko se miselno
vznemirjenje zaradi neštetih impulzov umiri in um preide v stanje višje
povezanosti. Za to pa je potrebna energija, napor, ki ga vlagamo z osredotočenostjo.
Osredotočenost spreminja razburkano mentalno polje v koherentno valovanje – ki
omogoča stik individualne zavesti s poljem univerzalne zavesti.
Na ravni možganov to pomeni, da citoplazma možganskih celic preide v
nekakšno gel stanje – koherentno stanje, ki omogoča prenos informacij na
daljavo. Potem se lahko vrši kvantno procesiranje, ki je hitro in učinkovito. V
stanju kvantne koherence vse deluje drugače – kot celota. Kemija naključja se
spremeni v kemijo atrakcije. Vsi deli celote so med seboj povezani,
komunicirajo, sodelujejo in ob tem se sprosti ogromno energije. Takrat imamo
občutek, da živimo v toku, da smo del
celote, imamo svoj smisel in celota nas podpira.
To lahko opažam na individualni ravni pri delu na področju psihosinteze. V
vsakem človeku obstajajo različni deli – podosebnosti, ki med seboj niso
povezani, pogosto si nasprotujejo ali so v konfliktu. Ko se teh delov zavemo,
postanejo drugačni, bolj sodelujoči. Energija, prej usmerjena v borbo, pa se
sprosti za kreativnost. Podobno se dogaja pri drugih empatičnih povezavah. Ko
se vživimo v drugega, dobimo informacije o njem. Na tem temelji tudi
zdravljenje z energijo ali terapevtski proces. Tisto, kar zdravi, je urejeno
psihoenergijsko polje terapevta, ki objame pacienta.
Ta proces lahko prenesemo na celotno družbo. Kako ustvariti zdravo družbo?
Mi se kot posamezniki odločamo, na katerem nivoju zavesti bomo živeli: na
nivoju trenja, tekmovanja, ločenosti ali na nivoju sodelovanja, podpore,
ustvarjalnost, povezanosti. In ko se dovolj posameznikov znotraj naroda odloči
za drugo pot ter usmeri svojo pozornost in energijo v ta proces, pride v nekem
trenutku do kvantne koherence: nenadoma se sprosti ustvarjalna energija, narod
prosperira, najde pot iz krize v novih odnosih, novi delitvi dela, skozi
ustvarjalni prispevek vsakega posameznika.
Dokazano je, da ima skupina v stanju koherence veliko moč. Maharišijevi
poskusi so pokazali, da skupinske meditacije vplivajo na dogajanje v prostoru –
zmanjšalo se je število kriminalnih dejanj. Za to je potreben koren enega
procenta populacije. Za Slovenijo to pomeni zelo dosegljivo število 141 ljudi.
Kako postati eden
od njih? Začeti moramo pri sebi.
(Barbara Škarja)
