IZKUŠNJE NISO TISTE, KI USTVARIJO PREPRIČANJE, TEMVEČ JE RAVNO OBRATNO.
Prepričanje deluje v umu kot sito, zaradi katerega do vseh prejetih vtisov sprejmeš v zavest le tiste informacije in izkustva, ki to prepričanje potrjujejo.
Vzemimo za primer dva človeka: prvi je prepričan, da so vsi ljudje v osnovi slabi. V življenju bo našel obilo primerov, ki ga bodo utrjevali v tem prepričanju, a le zato, ker bo slep za vse druge primere. Drugi primer je človek, ki verjame, da so vsi ljudje v osnovi dobri. Tudi on bo v življenju našel neskončno potrditev, primere, ki to zanikajo, pa bo vzel kot izjeme, ki potrjujejo pravilo.
Resnica je, da ni niti izključno slabih, niti popolnoma dobrih ljudi. Vsi smo dobro-slabi, v sebi združujemo obe polariteti.
Dogodki v zunanjem svetu ne določajo naših notranjih občutkov, temveč naša notranja občutja in misli določajo našo zunanjo objektivno stvarnost.
Razumevanje tega pojava ima presenetljiv učinek na človeka. Prinese nekakšno svobodo, možnost izbire. Kar na lepem nisi več žrtev okoliščin, ki ti prinašajo izkustvo. Kdor ve, da s svojimi prepričanji, razmišljanji in idelami pritegne v svojo zavest istovrstna izkustva, se zaveda tudi pomembnosti pozitivne miselne naravnanosti. Kdor ražmišlja le o bolezni, ne bo izkusil nič drugega kot bolezen. Kako bi lahko bilo drugače? V njegovi zavesti je vse uglašeno nanjo.
Nismo proizvodi nekega objektivnega zunanjega sveta, temveč smo bistveni deli tega, kar je. S svojo svobodno voljo sami odločamo o dogajanjih, ki jih opažamo.
(Zoran Železnikar - Človek je več, zbirka Človek za tretje tisočletje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar