jogastah kuru karmani

 

JOGASTAH KURU KARMANI.

(Established in Union, perform action)

(Bhagavad-Gita)

violence

the flow

When you’re under stress, you’re contracted and fearful. Everything is black and white. You’re not intuitive; you’re instinctive. You can’t think outside the box. But by practicing asana, pranayama, meditation, or devotional chanting, you can shift out of that stressful state and connect with your imaginative, spacious Self. Yoga opens up the flow of creativity, the unfurling of the creator within.

(Kundalini Yoga teacher Hari Kirin Kaur Khalsa)

what we have

In India, there are yogis who have the tiny, skinny bodies every anorexic teenager dreams of. Not because they want to look like gaunt runway models, but because they can’t afford to eat more than a handful of rice and a little boiled cauliflorwer once a day. On a visit to India, I asked one such scrawny yogi, “How are you?” He replied, “I am so hapy to see you here on this beautiful day!! How amazing is this existence, my friend, that we are here, where we are!” His eyes glistened, his face beamed. I asked  him, “Are you in need of anything?” His kind eyes filled with even more warmth (if that’s possible), and he replied through a wide, toothless grin, “Maybe a little food.” It hit me then and there: If this person is this radiant and happy in these conditions, what’s my problem?

Some of the yogis in India are barefoot, dressed in rags, and exists in “homes” that consist of dirty ground and a gutter. And yet, when you look into their eyes, they’re radiating more joy and love than any Wall Street executive or Beverly Hills millionairess has ever known….

Happiness isn’t complicated. In fact, it’s the opposite of complex: It’s the simplest thing in the world.

(Steve Ross, Happy Yoga)

Advice from a Tree :)

Do what you can...

A part of us remains wherever we have been

Someone wise once told me, 

when the pain of holding on is worse then the pain of letting go, 

it is time to let go.

can you see?

 

:)

Yogas citta-vritti nirodah.
(Joga je zaustavitev modifikacij uma)

o spoznavanju lastne osebnosti...

(iz knjige Pota do človeka; Anton Trstenjak)

VSAK JE SAM SEBI NAJBLIŽJI...

Zato tudi vsak sam sebe najbolje pozna. Sam sebe človek vidi v srce, lahko se preizkuša, opazuje in prisluškuje vzgibom svojih čustev, strasti in skritih misli, ki jih nihče drug ne vidi. Človek samega sebe vidi - ne samo po svojih storitvah, ki jih vidijo tudi drugi, ampak celo po tistih mislih in nagibih, ki jih v storitvah ni mogel ali hotel izraziti.

Ko drugi tako rekoč samo tipajo okrog mene, sem jaz sam dobesedno pogreznjen ves v samega sebe. Drugim prisije le tu pa tam kak žarek iz moje notranjosti, vse drugo jim ostane kakor za zaveso skrito v temi, medtem ko je meni samemu moja lastna duševnost stalna luč.

Zato človek ve največ povedati ravno o sebi. Lastna duševnost je vsakemu neizčrpen vir ne samo opazovanja in spoznavanja, ampak tudi pripovedovanja.

Iz istega razloga se ima človek tudi za najodločnejšega sodnika v zadevah svoje lastne notranjosti. Znan pravni stavek "Nemo judex in propria causa" (Nihče ni sodnik v lastni zadevi) velja samo za zunanja dejanja. V psihologiji poznavanja človeka pa velja ravno nasprotno: tu je človek v zadevi lastnega značaja najvišja instanca. Vsako sodbo, ki jo drugi izrečejo o nas, označimo z lastno oceno - "prav je povedal", "motijo se o meni"...

Vse druge poti do človeka, po katerih se nam hočejo ljudje približati, iščejo in dobivajo navadno v naši lastni sodbi svoje potrdilo. Če ga ne dobijo, so tisti, ki so hodili po njih, na mah brez prave trdnosti, nimajo več pravega, recimo zadostnega jamstva, da hodijo po pravi poti in da nas bodo res našli in nam prišli do srca.

Vrednost in prednost samoopazovanja pred vsemi drugimi potmi, ki nas vodijo do spoznanja človeka, je pač v njegovi neposrednosti. Zato je to najbližja in kot taka tudi najzanesljivejša pot, ki ima prvenstvo pred vsemi drugimi potmi do človeka. Vse druge se morajo - hočeš nočes - nekako opirati in ozirati nanjo.

VSAK JE SAM SEBI PREBLIZU...

Res je, da je vsak samemu sebi najbližji, toda prav zato si je hkrati preblizu. Predstavljaj si nekoga, ki bi si rad dobro ogledal veliko svetišče, zato gre čisto blizu, da bi videl vse podrobnosti: okna in vrata, okraske in slikarije. Toda prav zato ga vidi samo z ene strani - vidi podrobnosti eno za drugo, cele stavbe hkrati pa sploh ne. Če hoče videti celoto, se mora oddaljiti, da bo lahko iz primerne razdalje imel razgled čez vse. Podobno je z našo osebnostjo. Sami si vidimo neposredno v dušo, zato sproti zaznavamo nešteto tenkih občutij in doživetij, toda našo celotno osebnost vidi bolje nekdo drug, ki je od nas primerno oddaljen.

VSAK JE SAM SEBI PREDALEČ...

Tako pridemo do zanimivega nasprotja: ker si je vsak najbližji, da, preblizu, si je obenem najbolj tuj in oddaljen. 

Samoopazovanje pomeni neposrednost spoznanja, ki pa je zaradi te neposredne bližine najbolj jasno in domače, a hkrati tudi najbolj nejasno in tuje.

Tuja nam je vsaka stvar, katere podobe ne moremo prepoznati. Svoje podobe pa zaradi prevelike bližine in subjektivnosti ne moremo dovolj prepoznati, zato si ostanemo sami sebi tuji.

(art: M.C.Escher)

http://www.mcescher.com/ 

The Matrix of Life

” If you think you have an incurable disease, you are right! If you think your problem is curable then you are also right!” 

(Herman Koning MD, Medical Director of Medipoint)

http://www.thelivingmatrixmovie.com/ 

http://www.documentarywire.com/living-matrix-science-of-healing 

Biopolje je v nas in povsod okrog nas, imamo informacije in energijo, da se pozdravimo. Film matrica življenja nas opogumi, da prisluhnemo vsemu v svojem srcu in mislih, se v biopolju okoli sebe razširimo v svet neskončnih možnosti ter se odpremo za informacije. Medicina in znanost o človeku ta čudež življenja, ki vre okoli nas, iztrgata iz vesolja. V resnici smo del čudovite celote, v kateri je zapisano vse potrebno za naše blagostanje.

V filmu spregovorijo dr. Eric Pearl, Lynn McTaggart, dr. Bruce Lipton, astronavt Edgar Mitchell ... in številni drugi znanstveniki, psihologi, bioenergetiki, zdravniki in zdravitelji ponovne povezave, raziskovalci človekovega biopolja, kvantne fizike, srčne koherence, nevrolingvističnega programiranja ter zdravljenja z informacijami. Nekaeri med njimi so s svojimi knjigami in metodami znani tudi med slovenskimi zdravitelji. Strokovnjaki z oprijemljivimi primeri odstrejo tančice do čudovitega bistva človekovega ustroja: smo bitja, obdana z biopoljem, sposobni samoozdravitve, z neverjetno močjo misli in uma.

 Pred nami se zvrstijo osupljivi primeri ozdravitev otrok in odraslih, v resnici vse znanstveno razložljiva zdravljenja.

Res je, v kar verjamemo, in to lahko uresničimo.

Človek zmore veliko več kot si upa verjeti! 

(http://www.divine.si/namarie/namarie12oktober.pdf)

The frustration of not knowing

There is one question that remains the same in 

all periods of my life and I still haven't figured it out...

What am I doing here?

  

neurons

Neuroscientist V. S. Ramachandran talks about neurons and 

connected consciousness... (Listen closely at 5.42 min)

http://cbc.ucsd.edu/publications.html

(Art by Greg Dunn)

http://www.gregadunn.com/

domače dobrote

Someone I loved

  

The Uses of Sorrow
(In my sleep I dreamed this poem)
 
Someone I loved once gave me

a box full of darkness.

It took me years to understand

that this, too, was a gift.

(Mary Oliver) 

Prispodoba o votlini

Sokrat: »In zdaj, ti hočem pojasniti razloček med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi z naslednjo primero. Zamisli si, da ljudje bivajo v nekakšni podzemeljski jami, ki ima v smeri svetlobe široko odprtino. V njej živijo od mladih nog z okovi na nogah in vratu, tako da se ne morejo ganiti in morajo nenehoma gledati naravnost predse. Svetloba jim prihaja od ognja, ki gori visoko za njihovim hrbtom. Med tem ognjem in prikovanimi ljudmi vodi zgoraj pot; vzdolž nje si zamisli nizek zid, podoben pregraji, ki si jo navadno postavijo glumači pred gledalci, da nad njo izvajajo svoje umetelnosti.«
Glavkon: »Zamišljam si.«

Sokrat: »Ob tem zidu, tako si predstavljaj, nosijo ljudje razne stvari tako, da molijo prek zidu, med drugim tudi kamnite in lesene kipe ljudi in drugih živali, skratka, vse mogoče umetniške izdelke, pri čemer se nekateri pogovarjajo, drugi molčijo.«
Glavkon: »Nenavadna je tvoja primera, nenavadni so tudi ti priklenjenci.«
Sokrat: »Podobni so nam! Kajti ne vidijo ničesar drugega kakor svoje sence in sence drugih ljudi, ki jih svetloba ognja meče na nasprotno steno votline.«
Glavkon: »Seveda, če vse življenje ne morejo ganiti glav.«
»Isto velja za stvari, ki jih nosijo mimo njih?«
Sokrat: »Gotovo. Tudi od njih vidijo samo sence.«
»In ko bi se lahko drug z drugim pogovarjali, potem bi bili prepričani, da govore o resničnih stvareh, čeprav bi pogovor tekel le o sencah, ki jih vidijo. In ko bi v njihovi ječi prišel z nasprotne stene odmev, kakor hitro bi kdo izmed mimoidočih spregovoril, bi gotovo bili prepričani, da govori mimoidoča
senca.«
Glavkon: »Pri Zevsu, tako je.«
Sokrat: »Nasploh: ti ljudje ne bi imeli za resnično ničesar drugega kakor samo sence stvari, ki jih je izdelala človeška roka.
In sedaj pomisli, kaj bi bilo z njimi, ko bi se osvobodili, odvrgli okovje in bi se otresli nevednosti. Lahko bi se zgodilo samo to. Ko bi bil kdo od njih osvobojen in prisiljen, da takoj vstane, obrne glavo, zapusti svoj prostor in pogleda proti svetlobi, ko bi pri tem občutil bolečino in zaradi svetlobnega blišča ne bi mogel gledati stvari, katerih sence je prej videl – kaj misliš, da bi odgovoril, če bi mu kdo rekel, da je prej gledal samo prazne ničevosti, zdaj pa da je bliže resničnosti in bolje vidi, ker je njegov pogled obrnjen k resničnim stvarem? In ko bi mu tedaj kdo pokazal posamične stvari in ga vprašal, kaj pomenijo – ali ga ne bi s tem spravil v zadrego, ker je slej ko prej prepričan, da je bilo to, kar je prej gledal, resničnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo?«
Glavkon: »Gotovo.«

Sokrat: »In ko bi ga prisilili, da gleda v svetlobo, bi ga zabolele oči. Zato bi se hitro obrnil spet k stvarem, ki jih lahko gleda, in bil prepričan, da so le-te jasnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo.«
Glavkon: »Gotovo bi tako storil.«
Sokrat: »In ko bi ga kdo od tod s silo odvlekel k težko pristopnemu izhodu in ga ne bi prej izpustil, dokler ga ne bi pripeljal na sončno svetlobo, bi ga to gotovo vznevoljilo in mu prizadejalo muke. In ko bi prišel na sončno svetlobo, bi imel oči polne blišča in ne bi mogel spoznati nobene od stvari, ki jih imamo mi za resnične. Navaditi bi se moral na svetlobo, če bi hotel gledati predmete tu zgoraj. V začetku bi najlaže prepoznaval sence, nato zrcalne podobe ljudi in drugih stvari v vodi, pozneje njih same. Stvari na nebu in nebo samo bi laže opazoval ponoči ob svetlobi zvezd in lune kakor podnevi ob soncu in njegovi svetlobi.«
Glavkon: » Vsekakor. «

Sokrat: »Nazadnje pa bi lahko gledal ne le podobe sonca v vodi ali na kakem drugem predmetu, temveč sonce samo na njegovem prostoru in takšno, kakršno je.«
Glavkon: »Prav gotovo.«
Sokrat: »In potem bi lahko prišel do sklepa, da je sonce tisto, ki določa leta in letne čase, ki vlada vsemu vidnemu svetu in je počelo vsega, kar je moč videti.«
Glavkon: »Jasno, polagoma bi se dokopal do tega spoznanja.«
Sokrat: »In dalje! Ko bi ga zdaj spomnili na njegovo prvo bivališče, na njegovo takratno znanje in na sojetnike – kaj misliš, ali se ne bi čutil srečnega zaradi te spremembe in se mu ne bi smilili tisti, ki so še ostali tam?«
Glavkon: »Gotovo.«

Sokrat: »In če so takrat tam doli obstajale počastitve in nagrade za tistega, ki je mimoidoče stvari natanko prepoznal in si najbolje vtisnil v spomin, katere so šle mimo prej, katere pozneje in katere sočasno, ter tako najlaže sklepal na to, kar je imelo priti - ali misliš, da ga bo še mikalo po tem svetu in bo zavidal tistim, ki spodaj uživajo ugled in moč? Ali pa se mu bo godilo, kakor pravi Homer, da hotel bi biti za hlapca, za dnino garal bi pri živih
in raje pretrpel vse, kakor da bi živel v onem prividnem svetu?«
Glavkon: »Raje bo pretrpel vse, kakor da bi tam živel.«
Sokrat: »In potem še to premisli! Ko bi se tak človek znova vrnil v podzemeljsko jamo na svoj stari prostor, ali mu ne bi bile oči potem, ko bi prišel s sonca, zapolnjene s temo?«
Glavkon: »In še kako!«
Sokrat: »In ko bi tam moral spet tekmovati v prepoznavanju in razločevanju senc s stalnimi jetniki, čeprav so mu oči otopele in se mu bodo lahko šele po daljšem času navadile teme, ali se mu ne bi vsi smejali in rogali, ker se je s svojega pohoda v gornji
svet vrnil s pokvarjenimi očmi? Rekli bi, da se ne splača taka pot. In če bi jih poskušal osvoboditi in odpeljati v gornji svet, bi ga ubili, če bi se ga lahko polastili in bi to lahko storili.«
Glavkon: »Prav gotovo.«

Sokrat: »Vso to prispodobo moraš zdaj, dragi Glavkon, kot celoto
povezati z našimi prejšnjimi ugotovitvami. Vidni svet primerjaj z bivališčem v ječi, ogenj v njej z močjo sonca. Če si nadalje predstavljaš pot v gornji svet in seznanjenje z njim kot popotovanje duše v miselni svet, potem prav razumeš moje mnenje, ki ga
želiš slišati o tem. Sam bog ve, ali je tudi pravilno. Moje mnenje je tole: v svetu, ki ga je moč spoznati, je ideja dobrega najvišja in je le s težavo spoznatna; če pa jo spoznaš, potem se pokaže, da je počelo vsega pravičnega in lepega; v vidnem svetu ustvarja svetlobo in njenega gospodarja, v miselnem svetu je sama gospodarica in nam
pomaga do resnice in razumnosti; vanjo mora upirati svoj pogled vsakdo, kdor hoče razumno ravnati v zasebnem in javnem življenju.«
Glavkon: »Strinjam se s tabo, kolikor stvar prav razumem.«
Sokrat: »Dobro, bodi istih misli z mano tudi v tem in se ne čudi, da se ljudje, ki se povzpnejo do sem, nočejo več ukvarjati s človeškimi zadevami; njihove duše marveč želijo zmerom ostati tam gori; kajti to je tudi naravno, če naj ustreza prejšnji primeri.«
Glavkon: »Seveda.«
Sokrat: »In ali se ti nadalje zdi čudno, če se kdo, ki stopi iz tega božanskega sveta v bedni človeški svet, vede okorno in se zdi smešen? Še na pol slep in nenavajen obdajajoče ga teme, se mora na sodišču ali kje drugje prepirati o sencah pravičnosti ali o umetnih podobah, katerih sence so le-te, in se boriti proti pogledom tistih ljudi, ki nikoli niso videli pravičnosti. «

Glavkon: »To se mi ne zdi prav nič čudno.«

Sokrat: »Narobe. Kdor je pameten, ve, da oči lahko dvakrat in iz dveh vzrokov odpovedo: prvič, če stopimo iz svetlobe v temo, drugič, če iz teme stopimo v svetlobo. Ko se potem prepriča, da je podobno tudi z dušo, se nikoli ne začne nespametno smejati, če vidi, da je duša zmedena in ne more spoznati določenih stvari, temveč pomisli, ali duša morda ne prihaja iz nekega svetlejšega življenja in se še ni navadila teme, ali pa če morda ne prihaja iz stanja nevednosti v svetlejše življenje in jo blišč slepi. Prvo bo, ker je v takem stanju in prihaja iz takega življenja, imel za srečno, druga se mu bo smilila. In če bi se že hotel le-tej posmehovati, potem
bi bil ta smeh manj smešen, kakor če bi se posmehoval oni, ki prihaja iz svetlobe.«

(odlomek iz Platonovega dela Država, sedma knjiga)

(Into being by Jill King)

http://faculty.washington.edu/smcohen/320/cave.htm

http://stres.a.gape.org/clanki/platon/pot_iz_votline_platon.htm

my favourite lie

 Of all the lies I've heard, "I love you" was my favourite.

(Art by Tomasz Alen Kopera)

multipla osebnost in privid snovne pojavnosti

Gre za resnično osupljiv in neobičajen pojav psihološke motnje razcepljene osebnosti, pri katerem se v istem bolniku (torej v istem telesu) nahajata dve ali več popolnoma različnih osebnosti, ki v skladu z zunanjimi prožilci prevzemajo nadzor nad telesom. Vsaka osebnost ima popolnoma drugačne osebnostne, značajske in telesne lastnosti.

Ob menjavah osebnosti, ki so običajno trenutne in se izražajo v značaju, mimiki in psihofizičnih lastnostih, se zgodijo tudi drastične spremembe na telesu - zunanjost se lahko popolnoma spremeni. Ena osebnost naprimer boleha za močno kratkovidnostjo in barvno slepoto, druga pa (v istem telesu) odlično vidi. Materina znamenja, brazgotine ali različne kožne posebnosti ter posebne telesne poteze v hipu izginejo ali pa se pojavijo iz nič. V posameznih primerih se bolnik v hipu spremeni iz desničarja v levičarja, izgubi nekatere intelektualne kvalitete in talente ali pa jih pridobi. Ena osebnoost naprimer odlično obvlada kak tuj jezik, o katerem se drugi ne sanja. Pred trenutkom bolan, npr. z alergijami ali epilepsijo obremenjen človek se spremeni v popolnoma zdravega. Tudi reakcije na posamezna zdravila so lahko od ene do druge osebnosti popolnoma drugačne. Do spremembe fiziološke slike lahko pride sredi izvajanja nekega procesa v telesu predhodne osebnosti, npr. sredi pijanosti ali prebave. Skratka, celotna podoba človeka se zamenja, kot bi preklopil program. 

Da se lahko preklop na drugo osebnost tako drastično izrazi na telesu istega človeka, se ob tradicionalnem gledanju na telo zdi preprosto nepojmljivo. Očitno je nekaj narobe z našimi predstavami o telesu in odnosu osebnost-telo. Opisan pojav v povsem drugačno luč postavi sedanje predstave nespremenljivem značaju snovnosti in priča, da je sedanje pojmovanje telesa očitno neustrezno. 

Osebnost in telo (ali bolje rečeno predstava o telesu), sta očitno bolj povezana kot se je zdelo doslej. Nekateri raziskovalci pravijo, da so spomin, izkušnje in prepričanja osebnosti vtkani v sleherno celico telesa; s spremembo osebnosti se vsi navedeni v hipu spremenijo in v skladu s tem zamenjajo biološko strukturo na celični in molekularni ravni. Opisan pojav kaže, da o umu vemo še zelo malo in da fiziološki videz ni nekaj trajnega in neodvisnega, temveč posledica zavestnih pojavov. Očitno z močjo mislene predstave menjamo strukturo na fizični ravni.

Če se ta pojav zgodi nezavedno, pa pomeni da se lahko izvede tudi zavestno, s pomočjo volje. To odpira povsem nov področje zdravljenja: z ustrezno močnim prepričanjem je torej mogoče zavestno spremeniti stanje poljubnega organa in ga ozdraviti. Vprašanje je le, kako takšno prepričanje ustvariti. Možna sta vsaj dva načina: hipnoza in vizualizacija.

Vizualizacija deluje, ker um ne more razločevati med resnično sliko in vizualizirano sliko. Če je vizualizacija zelo živa in traja dovolj dolgo, se telesne celice prilagodijo tistemu, kar "vidi" um.

(Zoran Železnikar)

http://ezinearticles.com/?Multiple-Personality-Disorder-and-the-Power-of-the-Mind-to-Heal&id=2490925

http://www.nytimes.com/1988/06/28/science/probing-the-enigma-of-multiple-personality.html?pagewanted=all&src=pm



(art: Andy B. Clarkson)