(iz knjige Pota do človeka; Anton Trstenjak)
VSAK JE SAM SEBI NAJBLIŽJI...
Zato tudi vsak sam sebe najbolje pozna. Sam sebe človek vidi v srce, lahko se preizkuša, opazuje in prisluškuje vzgibom svojih čustev, strasti in skritih misli, ki jih nihče drug ne vidi. Človek samega sebe vidi - ne samo po svojih storitvah, ki jih vidijo tudi drugi, ampak celo po tistih mislih in nagibih, ki jih v storitvah ni mogel ali hotel izraziti.
Ko drugi tako rekoč samo tipajo okrog mene, sem jaz sam dobesedno pogreznjen ves v samega sebe. Drugim prisije le tu pa tam kak žarek iz moje notranjosti, vse drugo jim ostane kakor za zaveso skrito v temi, medtem ko je meni samemu moja lastna duševnost stalna luč.
Zato človek ve največ povedati ravno o sebi. Lastna duševnost je vsakemu neizčrpen vir ne samo opazovanja in spoznavanja, ampak tudi pripovedovanja.
Iz istega razloga se ima človek tudi za najodločnejšega sodnika v zadevah svoje lastne notranjosti. Znan pravni stavek "Nemo judex in propria causa" (Nihče ni sodnik v lastni zadevi) velja samo za zunanja dejanja. V psihologiji poznavanja človeka pa velja ravno nasprotno: tu je človek v zadevi lastnega značaja najvišja instanca. Vsako sodbo, ki jo drugi izrečejo o nas, označimo z lastno oceno - "prav je povedal", "motijo se o meni"...
Vse druge poti do človeka, po katerih se nam hočejo ljudje približati, iščejo in dobivajo navadno v naši lastni sodbi svoje potrdilo. Če ga ne dobijo, so tisti, ki so hodili po njih, na mah brez prave trdnosti, nimajo več pravega, recimo zadostnega jamstva, da hodijo po pravi poti in da nas bodo res našli in nam prišli do srca.
Vrednost in prednost samoopazovanja pred vsemi drugimi potmi, ki nas vodijo do spoznanja človeka, je pač v njegovi neposrednosti. Zato je to najbližja in kot taka tudi najzanesljivejša pot, ki ima prvenstvo pred vsemi drugimi potmi do človeka. Vse druge se morajo - hočeš nočes - nekako opirati in ozirati nanjo.
VSAK JE SAM SEBI PREBLIZU...
Res je, da je vsak samemu sebi najbližji, toda prav zato si je hkrati preblizu. Predstavljaj si nekoga, ki bi si rad dobro ogledal veliko svetišče, zato gre čisto blizu, da bi videl vse podrobnosti: okna in vrata, okraske in slikarije. Toda prav zato ga vidi samo z ene strani - vidi podrobnosti eno za drugo, cele stavbe hkrati pa sploh ne. Če hoče videti celoto, se mora oddaljiti, da bo lahko iz primerne razdalje imel razgled čez vse. Podobno je z našo osebnostjo. Sami si vidimo neposredno v dušo, zato sproti zaznavamo nešteto tenkih občutij in doživetij, toda našo celotno osebnost vidi bolje nekdo drug, ki je od nas primerno oddaljen.
VSAK JE SAM SEBI PREDALEČ...
Tako pridemo do zanimivega nasprotja: ker si je vsak najbližji, da, preblizu, si je obenem najbolj tuj in oddaljen.
Samoopazovanje pomeni neposrednost spoznanja, ki pa je zaradi te neposredne bližine najbolj jasno in domače, a hkrati tudi najbolj nejasno in tuje.
Tuja nam je vsaka stvar, katere podobe ne moremo prepoznati. Svoje podobe pa zaradi prevelike bližine in subjektivnosti ne moremo dovolj prepoznati, zato si ostanemo sami sebi tuji.
(art: M.C.Escher)
Ni komentarjev:
Objavite komentar