Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem.
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase -
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo
in ga sovražim,
Vsak, ki me sreča,
me ustvari po svoje, zase -
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim človeka,
če me je ustvaril dobro in lepo
in ga sovražim,
če ustvari spako.
Ljudje so slabi bogovi -
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja.
Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja -
tedaj zajočem nenadno, brez vzroka.
Ljudje so slabi bogovi -
njihova moč ne seže do jutri:
človek odide, pozabi
in mene ni več.
Stopim se kakor voščena figura na soncu
in ni ne sreče, ne žalosti, ne želja.
Zgodi se, da pride še kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
ko sem verjela,
da klešejo duše iz marmorja -
tedaj zajočem nenadno, brez vzroka.
(Neža Maurer)
(paintings by Katherine Blackwell)
Včasih pustim, da me ljudje ustvarijo po svoje, me oblikujejo po svojih prepričanjih in mi nadanejo tisto podobo, ki v resnici nima nič opraviti z mano in s tem, kdo v resnici sem. Postanem nova oseba, včasih slabša in velikokrat boljša... Od daleč opazujem umetnost, ki nastaja in včasih celo najdem delček sebe v tej novi kreaciji. Spoznavam jo, se ji počasi približujem in ko že skoraj začnem verjeti da sem to resnično jaz, se zavem razsežnosti zmote - njihove in moje.
Mnogi obrazi ki si jih nadanem, prekrivajo moj pravi jaz, vse te maske pa dušijo mojo resnično naravo. Kot ovijalke se prilepijo na moja telesa in počasi srkajo energijo iz mojega bistva. Vloge, ki jih izzovejo drugi pa so le začasne personifikacije želja in hotenj, le minljive neoprijemljivosti... Oklepam se jih tako dolgo, dokler se ne začnem dušiti v iluzornih okovih nejasnosti in nerazumljivosti. Kljub začasni potešitvi mi ne dajo odgovora na najpomembnejše vprašanje - kdo sem in zakaj sem. Čeprav bi lahko rekla, da me vsaka nova podoba vodi bližje k spoznanju same sebe, mi vseeno ne razkrije mojega resničnega jaza ... kvečjemu ga le zakrije. Verjetno se lahko spoznaš šele ko ti uspe odvreči vse te maske, ko spustiš stran od sebe vsa ta pričakovanja, ko ljudem ne pustiš več da te ustvarjajo po svoje... Ko občutiš celovitost svoje osebnosti, duševnosti in uma brez da misliš, čutiš in deluješ kakor "moraš" misliti, čutiti in delovati. Ko preprosto Si. In zakaj nas je strah Biti?
Sapere aude!
Mnogi obrazi ki si jih nadanem, prekrivajo moj pravi jaz, vse te maske pa dušijo mojo resnično naravo. Kot ovijalke se prilepijo na moja telesa in počasi srkajo energijo iz mojega bistva. Vloge, ki jih izzovejo drugi pa so le začasne personifikacije želja in hotenj, le minljive neoprijemljivosti... Oklepam se jih tako dolgo, dokler se ne začnem dušiti v iluzornih okovih nejasnosti in nerazumljivosti. Kljub začasni potešitvi mi ne dajo odgovora na najpomembnejše vprašanje - kdo sem in zakaj sem. Čeprav bi lahko rekla, da me vsaka nova podoba vodi bližje k spoznanju same sebe, mi vseeno ne razkrije mojega resničnega jaza ... kvečjemu ga le zakrije. Verjetno se lahko spoznaš šele ko ti uspe odvreči vse te maske, ko spustiš stran od sebe vsa ta pričakovanja, ko ljudem ne pustiš več da te ustvarjajo po svoje... Ko občutiš celovitost svoje osebnosti, duševnosti in uma brez da misliš, čutiš in deluješ kakor "moraš" misliti, čutiti in delovati. Ko preprosto Si. In zakaj nas je strah Biti?
Sapere aude!
Ni komentarjev:
Objavite komentar