Poglej okoli sebe.
Ali vidiš
vsa ta mogočna drevesa
zakoreninjena globoko v zemljo
segajoča proti sinje modremu nebu?
Jih samo gledaš, ali jih resnično vidiš?
Ali vidiš
jutranje sonce, ki se odseva od majhnih kapljic rose na zelenih travnih bilkah?
Ga samo vidiš ali ga lahko tudi občutiš?
Ali slišiš
šelestenje listja, ki v vetru pleše jutranji ples,
petje vseh teh prelepih ptic, ki so končno dočakale pomlad?
Samo poslušaš ali zares slišiš?
Vonjaš pomlad?
Kako diši?
Po pisanem cvetju, gozdni poti, morda novem začetku?
Ali okusiš
sočno sladkost jabolka,
aromatično grenkobo kave?
Si vzameš čas, da resnično okusiš?
Kolikokrat na dan zaželiš ljudem okoli sebe "lep dan"?
In kolikokrat to resno misliš?
Ali se zavedaš veselja in bolečine sočloveka?
Se le zavedaš da sta tam, ali ju občutiš kot lastna čustva?
Si sposoben samo usmiljenja ali tudi
resničnega sočutja?
Pomisli na vse kar imaš.
Se ti vse to zdi samoumevno ali občutiš
hvaležnost?
Poznaš razliko med znanjem in modrostjo?
Še enkrat poglej okoli sebe.
Vidiš vso to prečudovito življenje?
Življenje v ljudeh, pticah, drevesih... zemlji.
Življenje. Eno samo. V vsem.
Si ga sposoben občutiti?
Who looks outside, dreams.
Who looks inside, awakens.
(Carl Gustav Jung)